Omemba: Iztok Tomazin

»Če bi malo karikiral, so to zame nezavedni poskusi samomora. Ljudje rinejo na izpostavljene vrhove, na izpostavljene grebene – triglavski greben je ena najbolj izpostavljenih točk v Sloveniji sploh – med nevihto, pred nevihto. In tam je samo vprašanje časa in naključja, kdaj bo koga zadela strela. Sam sem pravzaprav presenečen, da tega ni več.«

»Največ je bilo črpanja vode, v 17 primerih, imeli smo tudi nekaj podrtih dreves, pomagali smo občanom pri dvigovanju opreme iz poplavljenih kleti, tam, kjer ni bilo mogoče izčrpati vode.«

»Ponekod nič, ponekod pa tudi 60 mm.«

»Pri tihotapljenju se je združilo gorniško delovanje, da sem v gorah lahko bil v zahtevnih razmerah, moje kljubovanje državnim in drugim omejitvam in še praktični vidik: če sem potreboval opremo, ki jo pri nas ni bilo mogoče dobiti, je bila to edina pot.«

»Če boš imel res primeren odnos do sveta, v katerega se podajaš, če se boš zavedal odgovornosti do sebe in družine, potem bo vse ostalo posledica tega: da se boš dobro pripravil, da boš imel dobro opremo, da ne boš rinil z glavo skozi zid.«

»Ne pomnimo tega v slovenskem merilu in zgodovini, da bi bila dva plazova v tako kratkem obdobju in s tako hudimi posledicami.«

»Absolutno se ne smemo gibati nad gozdno mejo 1700 metrov, izogibati se moramo severni strani in terena, ki ga ne poznamo.«

»Srečujemo mnogo ljudi, ki jih nikoli prej nismo videli, z dobro opremo, a nepopolno, in nas skrbi, da se ta oprema sploh ne zna uporabljati.«

»Plezati mimo mesta reševalne nesreče, ne da vprašaš, ali je potrebna pomoč ... Helikopter ti leti nad glavo, vidiš, da je prek stene prišel ogromen plaz, ti pa plezaš naprej ...«

»Reševali smo si življenje, k sreči smo bili dovolj hitri, čeprav si je kolega zlomil roko in tudi sam sem dobil nekaj lažjih poškodb. Ampak ušli smo.«